28. junija 1914 sta bila med obiskom Sarajeva ubita avstro-ogrski prestolonaslednik nadvojvoda Franc Ferdinand in njegova soproga Sofija. Po avstro-ogrskem ultimatu Kraljevini Srbiji je mesec dni kasneje (28. julija 1914) Avstro-Ogrska napovedala vojno Srbiji. V prvih dneh avgusta si je vojno napoved izmenjalo več držav, s čimer se je začela prva svetovna vojna. Evropa je postala obsežno bojišče, razdeljeno na več front, saj sta v vojno vstopila nasprotujoča si bloka: na eni strani sile osi (Nemčija, Avstro-Ogrska, Bolgarija in Turčija), na drugi strani antanta (Francija, Velika Britanija in Rusija). Italija je v prvem letu vojne kljub partnerstvu v trojni zvezi z Avstro-Ogrsko in Nemčijo ostala nevtralna. S podpisom Londonskega sporazuma med Italijo in antanto je Italija izstopila iz te zveze in 23. maja 1915 napovedala vojno Avstro-Ogrski. Odprla se je jugozahodna fronta, dolga 600 kilometrov, ki je potekala od prelaza Stelvio na švicarsko-italijansko-avstrijski tromeji prek goratega območja Trentina in Veneta (Trentino je takrat spadal pod Avstro-Ogrsko), Karnijskih Alp in Posočja do Jadranskega morja. 90 kilometrov dolg odsek fronte, ki je potekal ob reki Soči od Rombona do Jadrana, se je imenoval soška fronta. V 29 mesecih bojevanja, od maja 1915 do oktobra 1917, je bilo na tem območju 12 ofenziv; 11 so jih izvedli Italijani, zadnjo, dvanajsto, vojaki Avstro-Ogrske in Nemčije.
Prva soška bitka (23. junij–7. julij 1915)
Druga soška bitka (18. julij–3. avgust 1915)
Tretja soška bitka (18. oktober–4. november 1915)
Četrta soška bitka (10. november–2. december 1915)
Peta soška bitka (11.–16. marec 1916)
Šesta soška bitka (4.–16. avgust 1916)
Sedma soška bitka (13.–17. september 1916)
Osma soška bitka (9.–12. oktober 1916)
Deveta soška bitka (31. oktober–4. november 1916)
Deseta soška bitka (12. maj–5. junij 1917)
Enajsta soška bitka (17. avgust–12. september 1917)
Dvanajsta soška bitka (24. oktober–9. november 1917)
Frontna črta se je v Zgornjem Posočju po začetni negotovosti ustalila in prešla v pozicijsko vojskovanje. Boji so se večinoma odvijali v goratem svetu. Naselja v neposredni bližini fronte so bila izpraznjena. Zasedli so jih vojaki, prebivalci pa so bili primorani oditi v begunstvo. Frontna linija med italijansko in avstro-ogrsko vojsko je potekala z vrha Rombona v Bovško kotlino, po dolini Slatnika v Krnsko pogorje, čez Mrzli vrh pa se je spustila v Tolminsko kotlino. Mengore, Bučenica in Cvetje so tvorili zaporo na desnem bregu Soče. Na ta način je Avstro-Ogrska branila pomembno železniško in cestno povezavo z notranjostjo monarhije. To do 2,5 kilometra široko ozemlje je prišlo v zgodovino kot tolminsko mostišče.
Frontna linija se je nadaljevala čez Banjško planoto, mimo Gorice/Gorizia/Görz in čez Kras do Tržaškega zaliva.
Ob spodnjem toku reke Soče, kjer je svet manj gorat kot ob zgornjem, se je odvijala večina soških bitk. Italijanska vojska je predvidevala, da bo tu lažje zlomila nasprotnikovo obrambo kot v goratem svetu.
Kljub tej navidezno enostavnejši situaciji se je tudi na Krasu vojna med junijem 1915 in avgustom 1916 stabilizirala. Avstro-Ogrska je na začetku svojo obrambo vzpostavila na vseh strateško pomembnih vzpetinah in odbila številne italijanske napade. Frontna črta, ki je potekala od Sabotina mimo Kalvarije/Calvario, Debele griže/Monte San Michele, Doberdoba/Doberdò do vzpetin okoli Tržiča, se do avgusta 1916, ko je Italijanom uspelo vkorakati v Gorico in premakniti del frontne črte za nekaj kilometrov proti vzhodu, ni bistveno spreminjala.
Spomladi in poleti leta 1917 je italijanska vojska organizirala z vidika števila udeleženih najbolj pomembne ofenzive z namenom, da bi dokončno prebila fronto, a brez uspeha.
Zadnje dejanje bojev ob Soči se je zgodilo v dvanajsti soški bitki, ki se je začela 24. oktobra 1917, prav ob njenem zgornjem toku. V avstro-ogrskem zgodovinopisju je bitka znana kot ‟Čudež pri Kobaridu”, v italijanskem pa kot slovita ‟Ritirata di Caporetto”. Začela se je v Bovški kotlini s skupnim napadom avstro-ogrske in nemške vojske. Italijansko obrambo so presenetili s plinskim obstreljevanjem. Hkrati se je prodor začel iz tolminske smeri proti Kobaridu in Kolovratu. Zlomu soške fronte je sledil prodor v Furlansko nižino ter naprej do reke Piave, kjer se je fronta 9. novembra 1917 ustalila. Kljub nekaterim poskusom, da bi med 30. oktobrom in 3. novembrom 1917 ustavili prodor na reki Tilment (Tagliamento) v bližini Ragogne in Cornina, je bila skoraj polovica italijanske vojske (1.500.000 vojakov) prisiljena k umiku do reke Piave. Med umikom so na območjih med Julijskimi Alpami, Tilmentom, Furlansko nižino in Karnijskimi Alpami potekali številni boji. Bili so odločilni za reševanje italijanske vojske, kljub velikim izgubam vojakov in materiala.
Svoje hiše je zapustilo tudi več kot 200.000 civilistov, ki so se pridružili umikajoči se vojski, da bi pobegnili v notranjost Italije.
Novembra 1917 sta avstro-ogrska in nemška vojska dosegli reko Piavo in goro Monte Grappa, kjer so boji potekali do konca vojne. Dve ofenzivi, ki ju je začela avstro-ogrska vojska (prva bitka na Piavi – Battaglia d’Arresto novembra in decembra 1917 ter druga bitka na Piavi – Battaglia del Solstizio junija 1918) nista mogli zlomiti italijanske obrambne linije. Štiri mesece zatem je italijanski vojski ob pomoči francoskih in angleških zavezniških enot uspelo dobiti bitko pri mestu Vittorio Veneto, pri čemer je izkoristila domala nepopravljivo krizo avstro-ogrske monarhije.
4. novembra 1918 so prenehale sovražnosti na jugozahodni fronti. Avstro-ogrska monarhija je razpadla, prva svetovna vojna pa se je končala 11. novembra 1918 s kapitulacijo Nemčije.
Vojna je ob Soči, v Furlaniji – Julijski krajini in v Venetu pustila veliko sledov. Spominska obeležja, kaverne, strelski jarki, utrdbe in pokopališča predstavljajo kulturno in zgodovinsko dediščino. Spominja in opominja nas na trpljenje, žrtvovanje in umiranje tisoče mladih fantov in mož številnih narodov.
Ne smemo pa pozabiti na bridko izkušnjo civilnega prebivalstva iz krajev ob fronti, ki so ga po vrnitvi iz begunstva pričakali razdejani in uničeni domovi, neuporabna obdelovalna zemlja in strašanska lakota.
