Avstro-ogrska monarhija je na začetku 20. stoletja obsegala tudi predele današnje zahodne Ukrajine (Galicija, Bukovina), zato so se v njeni vojski med prvo svetovno vojno borili tudi Ukrajinci. Poleti 1916 so na soško bojišče poslali cesarsko-kraljevi (c. kr.) 20. in 22. domobranski pehotni polk (k. k. Landwehr Infanterie Regiment – LIR 20 in LIR 22). LIR 20 je imel sedež v Stanislauu (ukr. Stanislaviv, danes Ivano-Frankivsk). Njegovo naborno območje je zajemalo še Berežane in Czortkow (Čortkiv), po narodnostni sestavi pa je bilo v njem približno 70 % Ukrajincev.
LIR 22 je imel sedež v Černovcih (ukr. Černivci), glavnem mestu Bukovine. Njegovo naborno območje je obsegalo še Kolomejo (Kolomija), po narodnosti pa je bilo v njem približno 30 % Ukrajincev in nekaj nad 50 % Romunov. Avgusta 1916, ko je italijanska vojska zavzela Gorico, sta polka zasedla položaje vzhodno od mesta (Grčna, Panovec). Marca 1917 so ju preimenovali v c. kr. 20. in 22. strelski polk (k. k. Schützen Regiment – Sch. R. 20 in Sch. R. 22). Na soški fronti sta ostala do konca oktobra 1917.
Spomenik c. kr. 20. strelskega polka je bil postavljen poleti 1917 v bližini njegovega poveljstva in predstavlja danes osrednji spomenik vsem Ukrajincem, ki so se borili na soški fronti. Obnovljen je bil leta 2020 kot plod sodelovanja med Veleposlaništvom Ukrajine v Republiki Sloveniji in Mestno Občino Nova Gorica ter s pomočjo Društva soška fronta 1915–1917, Šempeter pri Gorici, Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (Območna enota Nova Gorica) in Zavoda za gozdove Republike Slovenije (Območna enota Nova Gorica).
