Avtor razstave: Roberto Todero
Pulj, Trst, Galicija, Rusija, Odesa. Pet krajev, ki na ogromnem prostoru, a za razmeroma kratek čas, zaobjemajo zgodbe in usode desettisočev naših sodržavljanov izpred 140 let.
1883, Pulj: v tem mestu je bil ustanovljen 97. cesarski in kraljevi polk. Vse od ustanovitve pa je bil sedež dopolnilnega okrožja v Trstu, kamor so leta 1898 prispeli tudi štirje bataljoni, ki so sestavljali enoto, in kjer so ostali le z zelo kratkim vmesnim obdobjem v Belovaru med letoma 1913 in 1914, usodnim letom. 97. Regiment je bil Triester Hausregiment, domači polk, tisti, v katerem so najprej služili njihovi očetje in pozneje sinovi.
Galicija: eden od krajev mita, zgodovinska regija, ki s tem imenom ne obstaja več, skoraj ne kraj. Ne-kraj, kamor se lahko vrnemo, kot smo se leta 2014 na potovanju, na katerem smo iskali pokopališča in kraje, kjer se je polk zadrževal. Eden od udeležencev je zapisal: "in mislil sem, da bom prej ali slej prekrižal poti z njim na istih krajih, kjer je hodil, se srečal z njim … to je moja velika želja, zato sem prišel sem in tako mislim, da sem mu bil blizu, in bil sem zelo navdušen nad tem … videti zlasti znamenito številko 97 na nekaterih grobovih, od katerih sem prepisal vsa imena, naredil bom seznam in jih hranil skupaj z dedkovim imenom." Galicijska izkušnja vključuje kraje, ki so žal še danes znani po epizodah vojne in beguncev: Lemberg – Lwów – Lvov, Rawa Ruska, Grodek, prelaz Dukla v Karpatih, Przemysl, ki je na začetku te nesmiselne vojne spet kot pred 109 leti videl begunce, ki so se zgrinjali na zgodovinsko postajo.
Carska Rusija je neizmerna, a znana, kjer je trpelo od Sibirije do Turkestana na tisoče vojakov, ki so padli v ujetništvo. Za njihove težke vrnitve, nove družine, nove zapustitve.
Za konec pa še Odesa, ki je bila dosežena po miru z Rusijo in katere pristanišče je nekaj časa vodil častnik 97. regimenta. Odesa, kraj konca, razpada polka, ki se je razdelil po jezikovnih skupinah. Nekateri so se želeli znova boriti, da bi branili nove meje ali sanjali o novih osvajanjih. Drugi so se podali na dolgo povratno pot, ki se je za mnoge končala ob železniški progi. Še drugi so se neverjetno odločili, da se bodo vrnili peš. Nazaj kam? Bolj kot vrnitev je bil to odhod, odhod proti novi državi, novi domovini, ki jih bo sprejela z nezaupanjem in novimi zaporniškimi taborišči. Rekli so, da gre za prevzgojo.
Med letoma 1883 in 1913 je služenje vojaškega roka opravilo približno 25.000 naših rojakov. Med letoma 1914 in 1918 jih je bilo mobiliziranih približno 60.000. Ne vemo niti, koliko se jih ni vrnilo.
Ta razstava je posvečena vsem njim. Prva po 140 letih.
