Sveta Gora

1–2 h

Ob italijanski vojni napovedi Avstro-Ogrski se je romarska bazilika na Sveti Gori znašla v neposredni bližini frontne črte, ki je potekala po sosednjem Sabotinu. Med boji na soški fronti je bila bazilika popolnoma porušena. Frančiškani so se že 25. maja 1915 s Svete Gore umaknili z milostno podobo Matere Božje, Svetogorsko Kraljico, in jo prek Grgarja ter Mosta na Soči prepeljali v Ljubljano. Le pater Frančišek Ambrož je še nekaj časa vztrajal, nato se je moral umakniti v Gorico/Gorizia, od koder je še vedno redno zahajal na Sveto Goro in v Grgar. 13. aprila 1916 je v Gorici podlegel smrtni rani in bil na svojo željo pokopan na Sveti Gori.
Na grebenu Svete Gore je v letih 1915–1917 avstro-ogrska vojska izvrtala številne kaverne, v katerih so poleg pehotnih posadk našle varno zavetje tudi nekatere topovske baterije. Na zalednem severnem pobočju so zgradili barakarska naselja in številne manjše kaverne, kjer so namestili razna poveljstva in sanitetne postaje. Spomladi 1917 so tja speljali tudi tovorno žičnico, s katero so olajšali oskrbo bojišča. Prav zato so skozi greben hriba izvrtali daljši podzemni rov in z njim prve bojne jarke povezali z zaledjem.
Ko so italijanske enote v prvih dneh desete soške bitke zavzele Zagoro in greben Kuka, so se boji preselili na odsek Vodice–Sveta Gora, ki je do tedaj predstavljal avstro-ogrsko rezervno črto. Po prvotnem uspehu so bile italijanske enote tam ustavljene, kljub temu pa jim je uspelo maja 1917 zavzeti vrh Vodic in avstro-ogrske vojake pregnati na položno vzhodno pobočje. Sledili so hudi boji, ki so se končali šele avgusta, v enajsti soški bitki. Pred vse močnejšim pritiskom italijanske vojske so se v noči na 24. avgust avstro-ogrski vojaki umaknili tudi s Svete Gore in zasedli nove položaje na Banjški planoti.

Fotografije: (1, 2) Matevž Lenarčič, Fundacija Poti miru; (3) Simon Kovačič, Fundacija Poti miru; (4) Fundacija Poti miru