Korada

Lahko

Korada je v obdobju bojev na soški fronti spadala med strateško najpomembnejše vrhove, ki jih je zasedla italijanska vojska. S te najvišje gore na odseku bojišča, ki se je raztezalo od Ježe nad tolminskim mostiščem vse do Sabotina in Gorice/Gorizia, so poveljstva lahko opazovala prizadevanja svojih enot, da bi napredovale proti planoti na levem bregu Soče. Tu se je s svojimi generali in visokimi gosti iz zavezniških armad pogosto razgledoval tudi italijanski kralj Vittorio Emanuele III., saj so imele bližnje Udine (Videm) vlogo ‟vojne prestolnice”.
Že v prvi soški bitki je italijanska vojska vzpostavila mostišče na ovinku reke pri Plavah, nato pa so se srdite bitke nadaljevale vse do enajste, ko je zavzela jugozahodni del Banjške planote. Odgovor na to napredovanje je bila protiofenziva avstro-ogrske in nemške vojske v kobariški bitki. Italijansko poveljstvo je Koradi namenilo vlogo obrambnega stebra na levem krilu ‟armadne črte”. Ob zlomu te črte na severu je tu načrtovalo ‟črto obrambe za vsako ceno” in na gori razporedilo močne enote. Vsak armadni korpus naj bi za obrambo žrtvoval po deset bataljonov. Ko so nemške enote na četrti dan bitke prodrle proti Čedadu/Cividale del Friuli, je italijansko poveljstvo zaukazalo umik v Furlansko nižino.
Pod vrhom Korade se nahaja med prvo svetovno vojno porušena in kasneje obnovljena cerkvica sv. Jedrt (Gendrca).

Fotografije: (1, 2) Mitja Sodja, TIC Kanal; (3) Fundacija Poti miru