Miramarski grad

3–4 h

Miramarski grad je dal zgraditi nadvojvoda Ferdinand Maksimilijan Habsburški, mlajši brat cesarja Franca Jožefa. Kot kontraadmiral habsburške mornarice si je za svojo rezidenco izbral Trst/Trieste. Ime Miramar izvira iz španske besedne zveze ‟mirar el mar” (pogled na morje). Temeljni kamen je bil položen leta 1856, štiri leta pozneje pa se je Maksimilijan z ženo, belgijsko princeso Šarloto (Charlotte) že preselil v pritlične prostore gradu. Zunanjost je takrat že bila dokončana, potekala pa so še dela v notranjosti gradu. Žal pa njegovega dokončanja naročnik ni dočakal.
Leta 1863 je Maksimilijan sprejel ponudbo francoskega cesarja Napoleona III., naj zasede mehiški prestol. Odpovedal se je pravici do nasledstva v habsburški rodbini. Leto kasneje sta s Šarloto odplula proti Mehiki, tam pa sta ju čakala hladen sprejem in dolga državljanska vojna. Šarlota se je kasneje vrnila v Evropo in zaman iskala pomoč pri Napoleonu III. in papežu Piju IX. Obup jo je pahnil v neozdravljivo duševno bolezen. Zaradi njenega stanja ji več mesecev niso povedali, da so njenega moža zajeli mehiški republikanci in ga 19. 6. 1867 ustrelili. Šarlotino stanje se je po tej novici še poslabšalo, zato so jo svojci iz Miramara prepeljali v grad Bouchoutte v bližini Bruslja. Tam je živela do smrti leta 1927.
Maksimilijanovo truplo so na krovu ladje Novara leta 1868 prepeljali v Miramar/Miramare, od tam pa v kapucinsko cerkev na Dunaju.

Miramarskega gradu naj bi se držalo prekletstvo, saj je poleg Maksimilijana kar nekaj gostov gradu umrlo v tujini (Amadej Savojski, cesarica Elizabeta (Sissi), nadvojvoda Franc Ferdinand).

Grad s fasado iz belega istrskega kamna obdaja prečudovit park, ki se razteza na površini 22 hektarjev. V parku je veliko eksotičnih rastlin, ki jih je Maksimilijan pripeljal s svojih številnih potovanj. V rastlinjaku je moč opazovati številne tropske metulje in ptice. Leta 1986 je bilo morsko območje okoli gradu razglašeno za Naravni morski rezervat (Area Marina Protetta di Miramare).

Vir: Bezin Erika, Dolhar Poljanka: Kako lep je Trst, Grafica Goriziana, Trst, 2012, str. 106–110.
Fotografije: (1, 3) Fabrice Gallina, PromoTurismoFVG; (2) Marco Milani, PromoTurismoFVG; (4) Massimo Crivellari, PromoTurismoFVG