Muzej na prostem Mengore

Lahko | 2–3 h

Krožna pot po Muzeju na prostem Mengore poteka po dobro ohranjenih in deloma očiščenih in obnovljenih ostalinah prve avstro-ogrske obrambne črte. Vodi mimo jarkov, kavern, spominskih obeležij, ostankov kamnitih zidov barak, vodohrama in spomenika na nekdanjem avstro-ogrskem vojaškem pokopališču. Na vrhu Mengor, od koder je čudovit razgled na Soško dolino, stoji cerkvica, posvečena Marijinemu imenu, ki je bila v času bojev ob Soči porušena skoraj do tal. Vzpetina je bila po ustnem izročilu zbirališče voditeljev tolminskega kmečkega upora leta 1713.
Ob začetku bojev na soški fronti so avstro-ogrske enote največji del svojih obrambnih položajev utrdile na levem bregu Soče. Na njenem desnem bregu so se utrdile le pred Gorico/Gorizia in v bližini Tolmina ter Mosta na Soči na t. i. tolminskem mostišču. Mengore s sosednjima vzpetinama Cvetje (588 m) in Bučenica (510 m) so predstavljale jedro obrambe tega mostišča. Severno, na levem bregu Soče, sta v njegovi obrambi imela ključno vlogo Mrzli vrh in Vodel. Celotno območje je bilo močno utrjeno s številnimi jarki in kavernami. Mengore so Avstrijci začeli utrjevati že pred začetkom vojne. V vseh 29 mesecih vojne so bili avstro-ogrski položaji na Mengorah izpostavljeni nenehnemu obstreljevanju italijanskega topništva z višjih vzpetin. S prebojem tolminskega mostišča bi se italijanski vojski odprla pot v notranjost monarhije. Vendar je avstro-ogrska obramba kljub velikim izgubam vzdržala vse do konca bojev ob Soči. V odločilni dvanajsti soški bitki je prav območje tolminskega mostišča odigralo eno najpomembnejših vlog. Preboj skupne avstro-ogrsko-nemške vojske se je usklajeno odvijal na tolminskem in bovškem območju. Nemške enote 12. šlezijske divizije in nemški Alpski korpus so s tolminskega mostišča napredovali po pobočjih Kolovrata in po dolini Soče proti Kobaridu. Po desnem krilu so jih podprle avstro-ogrske enote, ki so se v dolino prebile z Mrzlega vrha in Krnskega pogorja

360° prostorske slike Boštjan Burger

Fotografije: (1) Mitja Sodja, TIC Kanal; (2) Matevž Lenarčič, Fundacija Poti miru; (3–5) Tamino Petelinšek, Fundacija Poti miru; (6) Arhiv Samo Bone