Ostaline tovorne žičnice

Srednje | 2 h

Ob koncu leta 1915 so zgradili dostavno žičnico, ki je imela začetno postajo v Kranjski Gori, od koder se je vzpela na Vršič, se spustila v dolino Trente in tekla do Črče. Jeseni 1917 so začeli graditi še podaljšek do današnje Kal-Koritnice. Betonski bloki na razgledni točki Šupca so ostanki te žičnice.
Žičnica je bila dodatna transportna pot za oskrbovanje enot avstro-ogrske 10. armade v Krnskem pogorju. Ko je bilo pozimi veliko snega in promet po novi vršiški cesti ni bil mogoč, je to bila edina pot. Spomladi 1916 je velik snežni plaz zasul cesto in žičnico, zato so ju morali prestaviti proti vzhodu. Žičnica je bila razdeljena na odseke, dolge do 2,5 kilometra. Vsak odsek je imel motor z 20–35-konjskimi močmi, višinska razlika posameznega odseka pa je smela biti največ 350 metrov. Vlečna in obenem nosilna jeklenica je tekla s hitrostjo 1,5 m/s. Vozički, ki so lahko nosili do 100 kilogramov tovora, so se je oprijemali z avtomatskim prijemalcem. Dnevna zmogljivost žičnice pri 16-urnem obratovanju v normalnih razmerah je bila 250 ton. Ob hudem vetru ni obratovala. Pri strmejšem odseku na južni strani Vršiča so morali uporabiti drugačen tip žičnice z manjšo zmogljivostjo.
Poleg oskrbe v zimskih razmerah je imela vršiška žičnica oktobra 1917 zelo pomembno vlogo pri dostavi vojaškega materiala za dvanajsto soško bitko, v kateri so enote nemške 14. armade prebile fronto in potisnile Italijane na reko Piavo.

Vir: Informacijska tabla Triglavskega narodnega parka na Šupci
Fotografije: (1–3) Fundacija Poti miru, (4) Dom Trenta